10:12
Neduska
Pregorevam. Čutim, da še malo in bom pregorela. Telo in glava sta utrujena in edino kar si še želim je, da bi imela nekaj časa za sebe. Da zadiham. Vsakodnevne obremenitve, služba, faks, stroški, kronično pomanjkanje časa za bližnje, brez veze naštevat. Saj sem zadovoljna s svojim življenjem. Rada delam na šihtu, rada se učim novih stvari, rada se srečujem z bližnjimi, samo časa mi manjka. Za sebe. Ker moram negovati svoj notranji (ne)mir, sem si že pred leti rekla, da bom vsaj enkrat na leto pobegnila nekam ven, iz Slovenije. Za nekaj časa menjala okolje, se tako razbremenila (rutinskih) dnevnih prioritet in si dala duška. Potovanje, potovati, vsako leto ena destinacija.
V trenutkih, ko mi je še posebej težko, si v glavi že kujem naslednjo avanturo. Raziskovati, odkrivati. Vedoželjnost po neznanem. Na službeni pavzi sem delila svoje občutke s sodelavko. Kako mi manjka ta spremenljivka. Ravno na dan, ko se je nivo izčrpanosti samo še potenciral. Težek dan. ˝Na potovanje bi šla, vzela bi te s sabo, samo destinacijo morava izbrati˝. In je padla ideja. Zakaj pa ne Avstralije? Takoj sem se zaljubila v to misel. A si upam vzeti toliko časa dopusta? A je sploh izvedljivo? Nemirne in s strahom v drobovju sva naznanile najino željo. In zgodilo se je. Nasmejana sem bila še ves naslednji dan. Imam novo destinacijo.
Australia is about as far away as you can get. I like that. (Andre Benjamin)
Posted in 
No Response to "Bil je dan kot danes. Marco Polo je šel odkrivat Kitajsko - kaj boš pa ti počel?"
Objavite komentar