Neduška bloga: september 2010

Port Campbell v podobah

09:39

Neduska

Ob vsej obali Narodnega parka Port Campbell tičijo v morju sklane tvorbe različnih oblik: čeri, stebri, otočki, oboki, votline in stolpi. Nekoč je bila skupina Dvanajst apostolov (Twelve Apostles) – skupina velikih skalnih stebrov, ki stojijo v morju pred jugovzhodno avstralsko obalo blizu Port Campbella – del razčlenjene stene. Stebri že tisoče let kljubujejo butanju neprizanesljivega morja in stojijo sami kot samotna znamenja nekdanjega roba obale. Na Južnem oceanu je pred Avstralijo okoli 40. južnega vzporednika pas z zelo močnimi vetrovi, imenovan Tulečih štirideset. Velikanski viharni valovi razbijajo kamnite plasti tudi 60 metrov nad črto plime.

Veliki valovi udarjajo v obalno skalno steno, ki obroblja malo več kot 30 kilometrov obale in je priljubljena turistična točka, ter jo spreminjajo. Na skrajnem koncu je Londonski most (London Bridge), v ocean segajoče naravni pomol z dvema lepima lokoma, ki ju je izdolblo morje. Štorija pravi, da sta leta 1990 na njem stala dva turista, ko je naenkrat sunek vetra pognal močne valove ob most. Brez opozorila se je prvi lok mostu kar naenkrat razletel in zgrmel v morje, da sta turista obtičala na preostalem loku brez povezave z obalo. Policijski helikopter ju je kmalu spravil na varno, toda Londonski most je za zmeraj izgubil 40 metrov dolgi lok in pravo podobo.

Napis na vhodu v park

Nizko rastje

Še več tipičnega rastja

Kače- kakopak

Smešen opozorilni znak - pazi kje hodiš, unstable cliffs

12 apostolov

Najbolj znana turistična točka

Eden od apostolov

Dvojčka

Panoramski pogled na preostrale osamele stebre

Znak za moj najljubši kamniti steber - britvica

Britvica od spredaj

Britvica od zadaj

Britvica po dolžini

Ena od ožin, usodna za brodolom številnih ladij

Nekje v morju pod strebri so ostanki ladijskih razbitin

Usodna ožina fotografirana bližje

Edina preživela - o njiju bi lahko posneni Hollywodski film

Špilja, kamor sta se preživela zatekla... a vidite stopinje?:)

Popoldansko sonce in čudovito morje

Slavni London Bridge

Posted in

Great Ocean Road

14:08

Neduska

26. februar. Danes je sledil prvi organiziran izlet na Great Ocean Road. V hostlu smo dobile poceni ponudbo za organiziran izlet, ki bi drugače prišel 150AUS, a smo zanj plačale ˝samo˝90 AUS (v ponudbo je bilo vključeno tudi kosilo). Pot se je začela ob 8 uri zjutraj z vožnjo po živahnem zalivu Port Phillip Bay. Cesta nas je od tam vodila najprej v kraj Torquay, ki je znan kot raj za surferje (s čudovito surfersko plažo Bells Beach), kjer smo si privoščili tradicionalni jutranji Devonshire Tea. Od tukaj dalje se je začela 243 km dolga Velika Oceanska cesta (Great Ocean Road).

Cesto je gradilo 3000 vojakov (imenovali so jih ˝Diggers˝), kateri so se vrnili iz vojnih bitk in ki so jo posvetili vsem padlim soborcem iz prve svetovne vojne. Vožnja po tej cesti je ponujala osupljive razglede na zlato rumene plaže, obrežne klife, kristalno modro morje, bele svetilnike in slikovita majhna mesteca Anglesea, Lorne, Wye River in Apollo Bay. Med potjo smo prvič tudi videle koale v njihovem naravnem habitatu in prostrane gozdove (Otway National Park) ter slikovite pašnike. Naslednja postaja je bil narodni park Port Campbell, kjer smo si ogledali slavnih 12 apostlov in še nekaj drugih osamelcev, vključno s svetovno znanim London Bridge. Tukaj smo raziskovale obalne tesni, kjer je žalostno končalo kar nekaj ladij, ki so brezupno iskale pot do redkih skritih pristanišč. Popoldan smo zaključili v majhnem ribiškem kraju Port Campbell in se za tem vrnili v Melbourne.

Začetek poti na Great Ocean Road

Spomenik delavcem

Da ne bo pomote kako se vozi v Avstraliji

Obrežni klifi

Čudovite plaže

Surfer boy na malici

Surferji v akciji


Pokrajina

Vsega skupaj smo prevozili okrog 560 kilometrov. V Apollo Bay-ju je bila tudi prva priložnost v tem letu za namakanje v morju. Sama izkušnja je bila resnično nepozabna in z veseljem bi se še vrnila kdaj na to, res izjemno panoramsko cesto.


Prvo soočenje z morjem v tem letu je bilo nepozabno:)

Kratek namig: v kolikor se odločite za organiziran izlet po Veliki Oceanski cesti, svetujem, da se v avtobusu usedete na levo stran. Na tak način boste imeli najboljši možen pogled na čudovito obalo in njene skrivne kotičke.

Posted in

Devonshire tea

13:50

Neduska

Tradicionalna britanska čajanka, katero si lahko privoščite tudi v Avstraliji.

Gre za kombinacijo pravega čaja z mlekom in z zanimivim dodatkom: svežo in toplo štručko (prerezano na dva dela), na katero se namaže najprej sladka smetana (ponekod pa smetana na kuhanem mleku ali clotted cream) in na vrh doda jagodna (včasih pa malinova) marmelada. Kar okusno, če seveda imate radi sladko smetano na kruhu:)

Posted in

Royal Exibition Building

13:48

Neduska

Royal Exibition Building je impresivna zgodovinska zgradba, ne daleč ob poslovne četrti Melbourna, v čudovitem mestnem parku Carlton Gardens. Nastala je leta 1880 v okviru ene od mnogih mednarodnih razstav, ki so za časa industrijske dobe (1851-1938) preplavljale svetovne prestolnice in pustile pečat nepozabnih gradenj (med drugim tudi arhitekturni biser Eifflov stolp). Mednarodne razstave so se v tem času osredotočale predvsem na trgovsko izmenjavo, na razstavah pa so prikazovali znanstvene dosežke in napredke v tehnologiji. Melbourne International Exhibition je bil drugi mednarodni dogodek na tleh Avstralije in ravno za ta dogodek je bil zgrajen Royal Exibition Building. Takrat se je mednarodne razstave udeležilo neverjetnih 2 milijona obiskovalcev. Zgradba je kasneje služila kot prvi Avstralski parlament, nad katerim se je prvič zavihtela tudi avstralska zastava. Leta 2004 je postala prva avstralska zgradba, ki je zaradi nespremenjene podobe kot priča industrijskega obdobja, prišla pod Unescovo zaščito. Danes se v zgradbi še zmeraj odvijajo najrazličnejše razstave in raznovrstni družabni dogodki, zraven nje pa se bohoti tudi Melbourne Museum. Sam park, v katerem je locirana zgradba, še zmeraj prikazuje podobo takratnega parka, saj so v njem ohranjene vse originalne sprehajalne poti in večina rastlinstva vključno z mogočnimi starimi drevesi, vodnjaki in ribniki.

Posted in

Melbourne – prvi dan v podobah

14:11

Neduska

Posted in

Melbourne – prvi dan

13:11

Neduska

25. februar. Prvi dan je bil namenjen zbiranju začetnih vtisov samega mesta in Avstralije kot take. Za prenočevanje smo si izbrale hostel The Greenhouse Backpackers (http://www.friendlygroup.com.au/), 3 posteljno sobo za 30 avstralskih dolarjev na noč. V hostlu je bil na voljo brezplačen zajtrk (prvi dan smo imele srečo in celo naletele na bujni angleški zajtrk) ter brezplačen dostop do interneta (prvi in edini v celotnem času odkrivanja Avstralije). Prav tako je izredno dobra sama lokacija hostla, saj je takoj zraven priljubljeno zbirališče Melbourncev – Federation Square in pa reka Yarra Yarra.

Odkrile smo, da je v centru mesta na voljo brezplačen turistični avtobus in (za ostale nostalgične popotnike) originalen in brezplačen old-school tramvaj (http://www.thatsmelbourne.com.au/Gettingaroundthecity/Visitorassistance/Pages/TouristShuttle.aspx). Oba vozita po širšem centru mesta in se ustavljata na 13 točkah, kjer so na voljo največje turistične znamenitosti samega mesta. Na avtobusu je mogoče dobiti zemljevid vseh postajališč, prav tako šofer ali pa kar prijazen glas iz zvočnika naznanjata, katerim znamenitostim se približujemo, tako da lahko stopiš iz avtobusa, si jih ogledaš in potem nadaljuješ pot z naslednjim. Odlično!

Prvi vtis samega mesta je bil res pozitiven. Simpatično mesto, s populacijo 4 milijonov ljudi ter veliko novogradnjami in zelenimi površinami. Mesto je drugo največje v Avstraliji ter največje v zvezni državi Victoria (znani predvsem po zlati mrzlici). Začetek mesta beležijo leta 1834, ko sta dva Tasmanca John Batman in John Pascoe Fawkner pretentala lokalne domorodce in od njih odkupila večje količine ozemlja. Leta 1851 so na območju odkrili zlato in od takrat naprej so začeli mesto preplavljati številni imigranti z željo po bogastvu. Vsaj v središču mesta je mogoče potegniti vzporednice z ameriškim divjim zahodom, saj je večina starejših ohranjenih stavb zgrajenih v slogu viktorijanskega obdobja ter časa zlate mrzlice. Mesto leži na robu zaliva Port Phillip Bay, ob njem pa se vije reka Yara Yara, ob kateri se ob večerih razgrne privlačno nočno življenje.

V prvem dnevu smo si ogledale Federation Square, mestno knjižnico State Library of Victoria (v tem času so bile v njen na voljo brezplačne razstave o zgodovini mesta Melbourne in o eni najslavnejših osebnosti Avstralije, Ned Kelly-ju), nakupovalna mesta z mozaičnimi dodatki (Royal Arcade), parlament zvezne države Victoria (Parliament House of Victoria), Queen Victoria Market, star zapor Old Melbourne Goal (žal nismo imele časa, da bi si ga ogledale, je pa vsekakor vreden ogleda) ter na koncu še impresivni Carlton Garden – Royal Exibition Building.

Zvečer smo se sprehodile še ob reki in ob pohajkovanju sem, sicer prijetno utrujena a neizmerno zadovoljna zaključila, da bi v Melbournu bilo prav prijetno živeti.

Posted in

Dolgo pričakovan prihod v Avstralijo

13:08

Neduska

24. februar. Vso moje nespanje na letalu je bilo poplačano s tem, da sem bila ob 6h zjutraj iz letala priča izjemnemu sončnemu vzhodu nad Avstralijo.

Kaj kmalu so nas na letalu začeli bombardirati najprej s turističnimi oglasi o Avstraliji, takoj za tem pa še z opozorili o strogi carinski inšpekciji, ki nas ob prihodu še čaka. Že na letalu smo morali tudi izpolniti formular za prtljago in označiti, če nosimo s seboj hrano, zdravila, orožje(!), kje bomo spali, zakaj sploh prihajamo, če imamo pri sebi velike vsote denarja in če imamo tuberkolozo.

Izredno zmatrana a presrečna sem le dočakala Avstralska tla. Najprej smo morale čez carino, kjer te na vsakem koraku opozarjajo, da imajo karantene, težke inšpekcijske fore. Ampak začuda je šlo brez težav. Končno!!

Sodelavko je pričakala cela garda sorodnikov, katerih še nikoli prej ni videla in potem so nas odpeljali iz letališča do centra mesta. Povabili so nas na pijačo in malo jedače, nas na kratko peljali naokrog trga Federation Square in nas nato spremljali še do hostla. Takrat sem že bila mrtvo utrujena. Kako ne bi bila, saj je za mano bilo okrog 35 ur nespanja. Ob 17h sem samo še padla v posteljo in spala do polnoči. In potem sem se nenadoma zbudila. Nič mi ni bilo jasno. Telo je bilo zmedeno, glava pa še bolj. Ta časovna razlika res utruja. Ob pol dveh v jutro sem le nazaj zaspala in spala vse do jutra.

Prvi pogled na sončni vzhod nad Avstralijo

Prvi pogled na mesto

Reka Yarra Yarra

Posted in

Terminali – križišča včerajšnjega in jutrišnjega

13:00

Neduska

23. februar. Noč na terminalu je bila nepopisno dolga in spanca je bilo samo za odtenek. Dubaj smo uspele videt zgolj iz letala in nekje v daljavi se je svetil najvišji nebotičnik modernega časa - Burj Dubaj.

Dubajsko mednarodno letališče je enormno in pravo multikulturno stičišče različnih ras in nacionalnosti. To me je popolnoma navdušilo. Zasidrala sem se na improviziranem ležalniku z Vojnovićevimi ˝Čefurji raus˝ v rokah in mp3-jem v ušesih ter opazovala množico, ki je švigala mimo mene. Kasneje smo naredile ene 3x pohod okrog terminala, si ogledale dve veliki oazi, ki rasteta na sredi letališča in se ob 6h zjutraj še pomastile v Burger Kingu (vem ja, nagravžno ob tako zgodnji uri).

Ob 9.40. smo končno imele let naprej za Singapur, ponovno z Emirates letalom. Veselila sem se že prepotrebnega spanca, saj mi ga je po približno 16 urah že kronično primanjkovalo. Ko sem se približala svojemu sedišču, pa se mi je od šoka kar zatemnilo pred očmi. Zagledala sem svoje sopotnike, ki me bodo spremljali do Melbourna nadaljnjih 16 ur: mlada mamica z majhno dojenčico in 3 letno hčerkico. Sreča pa taka. Moj wannabe spanec je šel po gobe, sem morala pomagat detetu, ga držat, da je mamica lahko šla na WC in se ob tem konstantno spraševala, kako lahko nekdo potuje tako daleč sam, z dvema tako mladima otrokoma in to brez dodatne pomoči. Po nekaj urnem letu in enem toplem obroku (katerega sem pojedla pod pritiskom s svetlobno hitrostjo, samo da ne bi zbudila dojenčice, ki je končno uspela zaspati), smo le pristali v Singapurju. Temperatura zunaj je bila 29°C in morali smo iz letala, da so ga lahko natankali. Med čakanjem na Singapurskem terminalu smo po naključju ugotovile, da sta na letalu tudi dva Slovenca in to celo moja sokrajana. Čeprav ju od prej ne poznam, vseeno nisem mogla verjeti, da je svet res lahko tako majhen.

In nato me je čakalo še dodatnih 6 ur leta z mojimi mladimi sopotniki, z dodatkom na moji desni: še en otrok, izredno glasna in zoprna punčka. Direkt za žile rezat…

Nekaj zanimivih utrinkov: