Neduška bloga: Wineglass Bay

Wineglass Bay

08:19

Neduska

28. februar. Danes smo začele s prvim organiziranim ogledom Tasmanije. Destinacija dneva sta bila Freycinet nacionalni park in čudoviti zaliv Wineglass Bay. Začeli smo že zelo zgodaj, ob 7.25 uri, izpred našega hostla Central City Backpackers (http://www.centralcityhobart.com/). V mini kombiju za deset sopotnikov se je po nas pripeljal naš vodič Adrian a.k.a. Ado. Izjemno simpatičen poba, tako dobrodušen, da smo ga interno poimenovale kar Kekec. Še isti klobuk je imel, verjeli ali ne. In potem se je naša pot začela po suhi, rahlo hriboviti in z evakaliptusomi obdani pokrajini proti vzhodni obali. Po praktično prazni podeželski cesti smo ˝po balkansko˝ dirkali 100 na uro in prehitevali redke voznike na poti. Vmes smo se ustavili in si ogledali najbolj bizaren most, kaj sem ji kdaj videla. Spiky Bridge. Nihče točno ne ve, zakaj je bil postavljen in zakaj je takšne oblike… Je bil pa zanimiv. Nadaljevali smo dirko po cesti in se kaj hitro približali polotoku Freycinet.

Nacionalni park Freycinet velja kot pravi raj za sprehajalce. Vzdolž polotoka se razteza gorovje Hazards, vzpon na katero popotnike nagradi s čudovitimi razgledi na obalo in bližnje zalive. Nas je zanimala krožna pot, ki je vodila do svetovno znanega peščenega zaliva, ki so ga zaradi simetrične oblike poimenovali kar Wineglass Bay (Vinski kozarec) in danes velja za eno najlepših plaž/zalivov na svetu. Pot do razgledne točke je potekala z rahlim vzponom med ogromnimi rdečkasto obarvanimi skalami in številnimi zelenimi grmovnicami. Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled na Wineglass Bay, čemur je sledilo obvezno poziranje in fotkanje. Ker je ta razgledna točka tako znana, je bilo na vrhu kar nekaj ljudi, a se k sreči nismo dolgo zadržali. Spustili smo se nazaj do vznožja in se odpeljali naprej do zalivov Honeymoon Bay in Sleepy Bay, ki nista tako obljudena. Tukaj smo si končno lahko oddahnili od drugih turistov, pomalicali in se naužili tasmanskega morskega zraka. V zalivu se je za tem kar shladilo, drugače bi se celo odločila namočit v tasmanskem morju, tako pa sem se raje zabavala ob gledanju Adota, kako čofota in nas s trpkim izrazom na obrazu prepričuje, naj mu sledimo v vodo, ki po njegovem nikakor ni mrzla. Mhm, raje ne bi, hvala!

Po uživanju in ogledu še ene razgledne točke – Cape Tourville Lookout, smo se počasi vrnili proti Hobartu. Za zaključek naše poti smo se še ustavili na farmi gospe Katice (Kate´s Berry Farm), kjer smo si privoščili čisto pravi domači sladoled iz jagod in malin. Mmmmm, maaaliiineee!!! Odličen sladoled. Z obveznim postankom na cesti in entuziastičnim vzklikanjem Adriana: ˝Oh my God, everybody look it’s sheep on the road, we need to stop the van and give them space, oh my God, this is so cool, sheep on the road˝ (namreč umakniti se je bilo potrebno vaškim ovcam, ki so nam dirjale proti) ter enako navdušenim fotografiranjem naših sopotnikov, smo počasi le prispeli nazaj do Hobarta. Simpatičen izlet in simpatičen dan.