Neduška bloga: oktober 2010

Doo Town

01:11

Neduska

Ta majhna vasica, v glavnem poseljena s počitniškimi vikendi, je resnično nekaj posebnega.

Vsaka hiška je imenovala po svoje. Imena vključujejo besedo DOO in iz tega sledijo resnično zabavne variacije- Doo me, Doo us, We doo, Didjeridoo, Just doo it, Love me doo in najbolj zabavna Doo fuck all!:)

Posted in

Port Arthur – najbolj zloglasen zapor na Avstralskih tleh

11:17

Neduska

Na oblačen popoldan smo končno prispeli do atrakcije dneva. Dobili smo dobri dve uri časa, da si ga samostojno ogledamo.

Port Arthur ni samo zapor. Port Arthur je dejansko velik kaznilniški kompleks. Žal so danes od njega ostale samo še ruševine, saj ga je konec 19. stoletja doletel velik požar. Sprehod skozi ruševine mi je šele razkril, kako razsežen je dejansko bil. Kot eden najbolje ohranjenih spomenikov zgodnjih kolonialnih dni v Avstraliji je pričal o trpkih izkušnjah jetnikov, ki se nikoli več niso vrnili nazaj v rodno Anglijo. Skoraj 12.500 kaznjencev je s težaškim delom v obdobju med letoma 1830 in 1877 zgradilo pravo mesto z infrastrukturo, ki je omogočala samostojno delovanje in preskrbo naselja. Največja in izstopajoča stavba je štirinadstropna Penitentiary, kaznilnica, v katerih se je v majhnih celicah trlo tudi do 800 kaznjencev. Posebnost Port Arthurja je prav tako ločen zapor, ki so ga zgradili leta 1848 in v katerem so bili zaporniki v popolni izolaciji. Zgrajen je bil po vzoru zapora v Londonu, kjer so fizično kaznovanje nadomestili z osamo in strogim režimom. Jetniki so živeli v ločenih celicah, med njimi so bili prepovedani vsakršna komunikacija in stiki.

Na vrhuncu delovanja, okrog leta 1850, je bilo v kaznilnici več kot 1100 zapornikov, ki so v težkih vremenskih razmerah in pomanjkanju delali na žagah, v opekarnah, kovačnicah, rudnikih, mlinih ter na poljih in v gozdovih okrog naselja. Leta 1856 so kazenske transporte iz Anglije ustavili, s čimer se je hitro zmanjšal pomen kaznilnice. Dokončno so jo zaprli leta 1877. In zatem je sledil požar.

Port Arthur je žal znan še po eni tragediji, ki se je zgodila leta 1996. Takrat je moten domačin na kraju izvedel pravi strelski pohod, ma kaj pohod, masaker in ubil 35 ter ranil 21 obiskovalcev. V pričo in spomin na ta dogodek je na mestu ubojev postavljen spomenik vsem umrlim.

Dve uri sprehoda sta dokaj hitro minili. Za tem smo se imeli možnost še zapeljati z ladjo do otoka mrtvih oziroma Isle of the Dead, kjer je končala večina umrlih kaznjencev. Izredno zanimiv je bil prav tako interaktivni muzej. Pred vstopom vanj je vsak obiskovalec prejel karto s simboli, ki bi naj predstavljali enega od zapornikov in potem si moral svojega zapornika v muzeju tudi poiskati. Ime mojega sem žal pozabila, sem pa zvedela o njem to, da je prišel v Port Arthur, ker je ukradel konja in se ga je zato smatralo kot izredno nevarnega za družbo! Včasih so kazni bile resnično ekstremne in v današnjem času je kar težko verjeti, da si lahko bil zaradi ene kraje deportiran na drugi konec sveta, od koder se je le redko komu uspelo vrniti nazaj v rodno deželo.

Port Arthur

Ostanki cerkvice

Ruševine kompleksa za ječarje

Penitentiary

Opis Port Arthurja

Stražarnica

Notranjost kaznilnice

Vhodna vrata v celico 6

Notranjost celice

Oprava je bila dodeljena kaznjencu glede na naravo zločina - hujši zločinec si bil, slabšo obleko si prejel

Oprava paznikov

Kaznjenci so se ukvarjali tudi z ladjedelništvom

Isle of the Dead ali otok smrti - zadnje počivališče kaznjencev

Posted in

Richmond in Port Arthur Mega Day

02:13

Neduska

1. marec. Drugi dan Tasmanije je bil namenjen spoznavanju zgodovine otoka. Čeprav ima Tasmanija dokaj kratko zgodovino, je ta še kako zanimiva.

Izpred hostla smo štartali ob 7.55. Tokraten vodič Marc je vedel veliko stvari o Sloveniji in še zdaj ne vem, ali se je pripravil na to, ker je vedel, do bo imel slovenske turistke ali je bil enostavno tako zelo razgledan. Povrh vsega je bil težki športni fanatik in je vse sopotnike v kombiju spraševal o znanih športnih rojakih. In to celotno pot ture. Je znal pa izredno zanimivo razlagat zgodovinska dejstva. Prav užitek ga je bilo poslušat.

Preden smo začeli s turo, nam je Marc razložil kratko zgodovino tasmanskega mostu (Tasman Bridge), ki povezuje Hobart z zaledjem. V most se je leta 1975 zabila ladja Lake Illawara, zaradi česar je umrlo 12 ljudi (http://en.wikipedia.org/wiki/Tasman_Bridge_disaster). Ladja je še danes potopljena pod mostom in ker je preblizu mostu, si je ne upajo dvignit, ampak jo redno nadzorujejo.

Tasman Bridge – na levi strani manjka eden od podpornih stebrov

Prav tako nam je na kratko omenil zgodovino Tasmanskih Aboriginov. Izredno kruto in žalostno, kar se jim je zgodilo. Nad njimi je bil v 19. stoletju izveden popoln genocid, zaradi česar ni ostal niti en potomec te družbe. V kolikor jih niso pobili priseljenci, so jih pokončale razne bolezni, na katere niso bili odporni. Zadnja preživela je bila aboriginka Truganini (http://en.wikipedia.org/wiki/Tasmanian_Aborigines).

Ne morem si predstavljati, kako kruto mora biti, ko se zaveš da si zadnji svoje vrste in da bo s tabo umrl celoten rod. Grozno!!

In smo začeli z našo turo. Pot nas je vodila čez številne pašnike in gozdove evkaliptusa in kaj hitro smo prišli do prve točke našega ogleda, zgodovinskega mesta Richmond. Richmond stoji ob reki Coal River in je včasih bil pomembno vojaško-oskrbovalno in zaporniško mesto. Ob gradnji novega mostu za Hobart je zgubilo na pomenu in je danes samo še mesto duhov. Richmond je polno slikovitih hišic iz 19. stoletja, vendar so v teh v glavnem trgovine s spominki in prenočišča. Nikjer nobenih pravih prebivalcev. Kljub temu lepo mestece, najbolj znano po Richmond Bridge-u (kamniti most, ki so ga leta 1823 zgradili zaporniki in danes velja za najstarejšega v Avstraliji).

Ena od številnih slikovitih hišk v Richmondu

Še ena od starih hišk

Vaška cerkvica

Cerkev St. John´s – prva rimskokatoliška cerkev v Avstraliji

Slavni Richmond Bridge

Po ogledu Richmond-a smo se odpravili proti Tasmanskem polotoku. Najprej čez kraj Dunalley, kjer je Davison Canal- kanal, ki povezuje polotok s celino in ima stare zapornice, ki so se dvigovale za ladje z jetniki.

Skozi temačne gozdove smo kaj hitro prispeli do 100- metrske peščene ožine Eaglehawk Neck, nekoč edinega prehoda z odročnega Tasmanskega polotoka na celino. Ožina je bila zadnja točka ki je povezovala kaznilnico Port Arthur s Tasmansko celino. Znana je bila po tem, da so jo varovali psi (t.i. Dogline), privezani na sode, ki so takoj izvohali pobeglega zapornika in na to opozorili paznike. Vsak zapornik bi zelo težko prišel čez to vrsto krvoločnih psov, druga možnost za pobeg pa je bila plavanje čez morsko ožino, v kateri pa so čakali morski psi in visoke čeri. Zaradi te ožine je Port Arthur bil kot nekak Alkatraz, naravni zapor, ki ni potreboval visokih zidov, saj je za te poskrbela kar narava sama. Tisti redki, ki jim je uspelo pobegniti in so se prebili s polotoka, pa so se znašli v redko poseljeni divji pokrajini. Eden od takih srečnežev je bil Martin Cash (http://en.wikipedia.org/wiki/Martin_Cash), ki je pobegnil iz Port Athurja kar dvakrat!

Davison Canal

Oznake za Dogline

Replika enega od ta hudih kužkov ki so varovali ožino Eaglehawk Neck

Zadnja postaja ki smo jo naredili pred vstopom v Port Arthur je bil kraj Taranna, kjer je včasih potekala lesena železniška proga –vozičke z gospodo so potiskali kar zaporniki sami, za zavore pa uporabljali lastne noge.

Takole je izgledal prvi vlakec-vagon, ki so ga ob strani potiskali zaporniki in ki je potekal po lesenih tračnicah

In nato smo prispeli v zloglasni Port Arhtur.

Posted in

Wineglass Bay

08:19

Neduska

28. februar. Danes smo začele s prvim organiziranim ogledom Tasmanije. Destinacija dneva sta bila Freycinet nacionalni park in čudoviti zaliv Wineglass Bay. Začeli smo že zelo zgodaj, ob 7.25 uri, izpred našega hostla Central City Backpackers (http://www.centralcityhobart.com/). V mini kombiju za deset sopotnikov se je po nas pripeljal naš vodič Adrian a.k.a. Ado. Izjemno simpatičen poba, tako dobrodušen, da smo ga interno poimenovale kar Kekec. Še isti klobuk je imel, verjeli ali ne. In potem se je naša pot začela po suhi, rahlo hriboviti in z evakaliptusomi obdani pokrajini proti vzhodni obali. Po praktično prazni podeželski cesti smo ˝po balkansko˝ dirkali 100 na uro in prehitevali redke voznike na poti. Vmes smo se ustavili in si ogledali najbolj bizaren most, kaj sem ji kdaj videla. Spiky Bridge. Nihče točno ne ve, zakaj je bil postavljen in zakaj je takšne oblike… Je bil pa zanimiv. Nadaljevali smo dirko po cesti in se kaj hitro približali polotoku Freycinet.

Nacionalni park Freycinet velja kot pravi raj za sprehajalce. Vzdolž polotoka se razteza gorovje Hazards, vzpon na katero popotnike nagradi s čudovitimi razgledi na obalo in bližnje zalive. Nas je zanimala krožna pot, ki je vodila do svetovno znanega peščenega zaliva, ki so ga zaradi simetrične oblike poimenovali kar Wineglass Bay (Vinski kozarec) in danes velja za eno najlepših plaž/zalivov na svetu. Pot do razgledne točke je potekala z rahlim vzponom med ogromnimi rdečkasto obarvanimi skalami in številnimi zelenimi grmovnicami. Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled na Wineglass Bay, čemur je sledilo obvezno poziranje in fotkanje. Ker je ta razgledna točka tako znana, je bilo na vrhu kar nekaj ljudi, a se k sreči nismo dolgo zadržali. Spustili smo se nazaj do vznožja in se odpeljali naprej do zalivov Honeymoon Bay in Sleepy Bay, ki nista tako obljudena. Tukaj smo si končno lahko oddahnili od drugih turistov, pomalicali in se naužili tasmanskega morskega zraka. V zalivu se je za tem kar shladilo, drugače bi se celo odločila namočit v tasmanskem morju, tako pa sem se raje zabavala ob gledanju Adota, kako čofota in nas s trpkim izrazom na obrazu prepričuje, naj mu sledimo v vodo, ki po njegovem nikakor ni mrzla. Mhm, raje ne bi, hvala!

Po uživanju in ogledu še ene razgledne točke – Cape Tourville Lookout, smo se počasi vrnili proti Hobartu. Za zaključek naše poti smo se še ustavili na farmi gospe Katice (Kate´s Berry Farm), kjer smo si privoščili čisto pravi domači sladoled iz jagod in malin. Mmmmm, maaaliiineee!!! Odličen sladoled. Z obveznim postankom na cesti in entuziastičnim vzklikanjem Adriana: ˝Oh my God, everybody look it’s sheep on the road, we need to stop the van and give them space, oh my God, this is so cool, sheep on the road˝ (namreč umakniti se je bilo potrebno vaškim ovcam, ki so nam dirjale proti) ter enako navdušenim fotografiranjem naših sopotnikov, smo počasi le prispeli nazaj do Hobarta. Simpatičen izlet in simpatičen dan.

Spiky Bridge

Bodice od blizu

Vhod v nacionalni park

Gorovje Hazards

Naš cilj- vrh

Vegetacija na našem pohodu

Razgled na modro morje

Slavni Wineglass Bay

Naš Kekec

Cape Tourville Lookout

Simpatičen svetilnik

Honeymoon Bay

Zaliv mladoporočencev

Odličen sladoled od Katice

Ovčice na cesti

Posted in

Iz Tasmanije z ljubeznijo

07:40

Neduska

Tasmanija, moja najljubša in najbolj zaželena destinacija potovanja. Edina otoška zvezna državica Avstralije je v obliki srca. Kar je čudovita prispodoba za njene prebivalce. Bolj srčnih ljudi od Tasmancev še nisem videla. Otok leži jugovzhodno od Avstralije in med njima jo ločuje Bassova ožina. Glede na celino, ki ima pretežno surovo in suho pokrajino, je Tasmanija prava paša za oči- čudoviti zeleni tasmanski gozdovi, panoramski razgledi, neokrnjena narava z edinstveno floro in favno, pašniki, kristalno modro morje, bogata zgodovinska dediščina ter sproščen mestni utrip. Podobna je Sloveniji, le da v gozdovih rastejo številne vrste evkaliptov. Večino države zasedajo nacionalni parki (kar 19 jih imajo!), še zlasti notranjost otoka je eno zadnjih območij divjine, ki je danes pod okriljem Unescove zaščite. In za razliko od celine, ima Tasmanija tudi zgodovinski pečat. Ravno na njo so začeli premeščati prve britanske kaznjence, ki so sestavljali prvotno evropsko prebivalstvo otoka. Pred tem so edini prebivalci otoka bili domorodci- Tasmanski Aboridžini. A o njih kdaj drugič, namreč njihova zgodba se je tragično končala.

Tasmanija je relativno majhen otok, a v svoji majhnosti tako veličastno velik, da so štirje dnevi za njegovo odkrivanje odločno premalo. Dobro smo morale pretehtati, kaj vse si želimo ogledati. Definitivno to slavno tasmansko naravo in nekaj zgodovine, pa seveda tasmanske vrage. Nato sem naletela na dokaj ugodno ponudbo – 3 dnevno organizirano turo, ki je bila ugodna in je vključevala vse naše must see destinacije ter zahteve. Povrh vsega pa še dve prenočitvi v hostlu v Hobartu (3-Day Tassie Smash & Grab Package: http://stayz.godo.com.au/activity/BOTT100). Odlična izbira, glede na to da je v lastni režiji vožnja po Tasmaniji kar zahtevna. Javni prevoz je izredno slabo razvit in tudi najem avtomobila ter hostla posebej bi prišel veliko več denarja kot znesek za to turo. In smo jo rezervirale že v Sloveniji ter plačale preko spleta.

In tako sem ponovno vsa nestrpna pričakovala, kaj mi lahko Tasmanija ponudi…

Izbrane destinacije:

Vir: http://www.about-australia.com/maps/tasmania/

Posted in

Zadnji dan v Melbournu

03:44

Neduska

27. februar. Zgodnja jutranja budnica, zajtrk in odjava iz hostla. Prtljago smo lahko pustile v recepciji, kar je bila odlično, saj si ne predstavljam, da bi morala zadnji dan v mestu preživeti z nahrbtnikom na ramenih. Pred večernih letom smo si še zadnjič pogledale mestne atrakcije. Shuttle bus nas je pripeljal do točke 13 - Royal Botanic Gardens.

Najprej smo si ogledale Shrine of Remembrance – impresiven monument, ki so ga postavili prebivalci Melbourna v spomin vsem vojakom Viktorije, ki so se borili in padli v obeh svetovnih vojnah. Navdih za oblikovanje zgradbe so našli kar v antičnem mavzoleju (Hallicarnasu) in res je zgradba veličastna. V zgradbi je možno pogledati več razstav, galerijo vojnih medalj in kripto z razpostavljenimi zastavami regimentov. V središču same zgradbe stoji svetišče, okrog katerega so zapisi imen vseh padlih borcev, in v centru katerega je simbol nagrobnika, brez katerega je ostal marsikateri padli vojak, daleč stran od svoje dežele. Okrog zgradbe se razprostira spominski park, kjer so z raznimi skulpturami počastili različne osebe (poklon medicinskim sestram, mornarici, posameznim junakom) in celo živali (poklon konjem in psom, ki so sodelovali v bitkah in prav tako dali svoja življenja). Celotna izkušnja odkrivanja zgodovine Avstralcev, ki so se odločili priključiti bojem, predvsem pa način, kako so se jim zahvalili za njihovo žrtvovanje, me je užalostila, saj česa podobnega doma nisem začutila. V Sloveniji se vse premalokrat zavedamo in cenimo pogum mladih ljudi, ki so izgubili vse in ki so se pogumno odločili zoperstaviti sovražnim silam. Pa naj se sliši še kako partizansko, jebat ga (pač prihajam iz partizanske družine), kar je res je res – SLAVA JIM.

Vhod v Shrine of Rememberance

Mavzolej slikan s strani

Shrine od spredaj

Posvetilo padlim konjem

Vojak

Kupola od znotraj in sončni žarki

Greater love had no man! Spominska plošča padlim borcem, ki so ostali brez nje


Legacy Garden

Zraven Shrine-a se razprostira ogromen botanični vrt. Večino popoldneva smo preživele kar v raziskovanju njegovih skritih kotičkov. Seveda se naš botanični vrt lahko skrije pred tem. Številne eksotične rastlinske vrste, drevesa in cvetlice, ribniki, razne ptice, čudovita narava. Ker je bila sobota, je veliko Melbournčanov prišlo v park na piknik. Celo na poroko smo naletele. Resnično sproščujoče popoldne.


V Avstraliji poznajo samo črne labode - toliko o Andersenovi grdi rački...

V popoldanskih urah je prišel po nas sodelavkin sorodnik John in nas odpeljal na letališče. Oh, kako je fino fajn poznat nekoga, ki je domačin in ki ti tako lepo pomaga:) Na letališču smo poiskale državni ali domestic terminal letalskega prevoznika Virgin Blue, kateri nas bo popeljal do Hobarta. Sama sem že nestrpno pričakovala odhod na Tasmanijo, saj otok predstavlja vsaj zame najbolj vznemirljiv del potovanja. Ampak letalo, letalo je bilo pa proti Emiratom kot neko skropucalo in priznam, da me je bilo cel let malo strah. Za let smo dobili slušalke, tako da sem med letom kar radio poslušala, da mi je bilo nekoliko lažje. In gledala skozi okno čudovite bele oblake. In veter, ki nas je majal… O, mama. Hvala bogu je let hitro minil! Na letališču, velikem kot Mariborsko, smo poiskale shuttle bus do centra mesta in plačale povratno karto. Med vožnjo nam je šofer kar sam od sebe začel razlagat, kje se vozimo in kaj je pred nami, kako se kaka gora ali pa most imenuje. Mislim, ti Avstralci so resnično najbolj prijazni ljudje na svetu. Ni čudno, da se ljudem Avstralija takoj prikupi:) Končno smo prispele do našega novega hostla, ki bo naš nov domek naslednje štiri dni in se prijetno utrujene zvalile v postelje.