Neduška bloga: Pohod na največji peščeni otok na svetu

Pohod na največji peščeni otok na svetu

07:29

Neduska

7. marec. Smo na polovici našega potovanja in kar ne morem verjeti, kako je čas hitro minil. Današnji dan smo se odpravile na Fraser Island. Ta edinstven otok leži pred avstralsko vzhodno obalo Queenslanda in ima obliko ponošenega čevlja. Kot je že bilo rečeno, je znan po tem, da je bogat z raznovrstno bohotno vegetacijo, ki poganja, verjeli ali ne, samo iz peska. In to smo se odpravile preverit, ali res drži.

Na organizirano turo smo šle po obveznem jutranjem zajtrku ob 7.25h. Pred hostel nas je prišel iskat ogromen avtobus z enormnimi kolesi. Naš vodič je bil Murray in je domačin iz Fraser Islanda. Najprej nas je odpeljal do pristanišča, iz katerega na otok dnevno plove trajekt. Po 40 minutah vožnje smo prispeli na otok in se velikim avtobusom- terencem podali na pot. Sama vožnja je bila zanimiva, saj smo vozili po grbinastem terenu, poskakovali iz sedežev in na splošno doživljali vožnjo kot da smo na safariju. Na začetku smo imeli smolo z vremenom, takoj se je vsulo z neba in nas premočilo, ko smo se podali na prvo točko ogleda Wanggolba Creek- deževni gozd, kjer so včasih gozdarji opravljali svojo sečnjo in kjer je sveto mesto staroselk za opravljanje porodov.

Po kratkem nalivu je sledil izlet do jezera McKenzie, kjer je bilo omogočeno kopanje v kristalno čisti vodi. Prozorna in sladka voda jezera je iz čiste deževnice in kopanje v njej je bilo božansko. Manj božanske so bile izjave našega vodiča, ki nas je pred tem totalno prestrašil s svojimi krutimi izjavami:

- ˝Če greste pregloboko v Lake McKenzie, ni nikogar, ki bo skočil v vodo in vas reševal pred utopitvijo, zato vam jaz ne morem pomagat;

- privežite se v avtobusu, ker so velike kazni in ker se lahko zvijete vrat (kar se je baje res zgodilo), jaz vam pa ne morem pomagat, ker na otoku ni nobene bolnišnice;

- če vidite kačo, je zelo verjetno strupena, zato če vas ugrizne, vam jaz ne morem pomagat;

- ne sprehajate se sami po otoku. Če vidite dingota, ga ne hranite, ampak se mu vzvratno (brez da bi mu kazali hrbet) umaknite, ker na tak način dingoti najpogosteje napadejo človeka in takrat vam jaz ne morem pomagati;

- če greste v morje, vas bo zelo verjetno napadel morski pes ali vas pičila strupena meduza. Če vas piči meduza, boste tako dolgo trpeli, dokler ne padete v nezavest in šele takrat bomo poklical helikopter za vas, zato vam jaz ne morem pomagat!˝

Yeah baby, odlične komunikacijske veščine, ni kaj!

Po plavanju smo šli na kosilo, all you can eat bufet, nato pa je sledil drugi del ogleda, ki mi je bil zelo všeč. Z našim grande terencem smo se peljali vzdolž čudovite peščene plaže, vse do predela Eli Creek. Po čudovitem bistrem potoku smo se sprehodili kar peš, z zavihanimi hlačnicami in čevlji v rokah. In ponovno sem bila vsa premočena  Po našem mini sprehodu sem hitro tekla na WC, kjer pa me je skoraj zadela kap. Najprej vidim na stranišču, na školjki ogromnega pajka, kar je bilo zame itak totalen šok (imam fobijo pred pajki). Nazaj grede pa še eno neprijetno presenečenje – na poti se je pred menoj znašel dingo! Ustavila sem se in nekaj časa sva se gledala iz oči v oči. Kot dva kavboja na divjem zahodu, s tem da sem bila jaz zaradi vsega negativnega pumpanja iz strani vodiča bolj prestrašena kot dingo. Za menoj je prišlo še nekaj sopotnikov, in vsi smo trdo obstali na mestu. Dingo se je začel obirati, ni vedel ali naj gre naprej, zato se je počasi umaknil s poti, tako da smo se lahko vrnili nazaj do avtobusa.

Pot po peščeni cesti smo nadaljevali do nasedle ladje Maheno (http://en.wikipedia.org/wiki/Maheno_(ship)), se iz varne razdalje fotografirali ob njej (približevanje do 3 metrov je prepovedano in prinaša visoke kazni za neposlušne), potem pa nadaljevali turo do zadnje točke ogleda – peščenih stolpičev oziroma pinacles.

Počasi smo se vrnili do trajekta, nato pa na celino in nazaj do hostla. Zvečer smo potovale naprej, tokrat z avtobusno linijo Greyhound (http://www.greyhound.com.au/). Čeprav smo rezervirale sedeže in jih tudi plačale, smo (na srečo) ugotovile, da je nujno potrebna potrditev rezervacije, vsaj en dan prej. Čakalo nas je 12 ur vožnje do naslednje lokacije Airlie Beach. Oborožila sem se z toplimi oblačili, ker v Queenslandu obožujejo klimo in sem pričakovala, da bo zelo mrzlo na nočnem avtobusu. Celo noč nisem spala nič v hostlu, ker je klima tako močno pihala, da sem bila vsa prezebla. In spala sem v trenirki! V Queenslandu, kjer je subtropsko podnebje! Neverjetno!