Dan v Airlie Beach

8. marec. Ironija. Sedimo ob čudoviti plaži, pogled imamo na čudovito morje, a plavat v njem ne smemo! Zaradi nekih klinčevih meduz (http://www.qldbeaches.com/stingers.html), ki so okupirale morje in zlovoljile vse željne kopanja v njem. Po dolgem času mi je bilo ful vroče in bi se kopala. Alternativa tukaj je Airlie Lagoon – lep bazenček obdan s palmami, ki pa je bil trenutno zaprt zaradi vzdrževalnih del. In čisto po Balkansko – naj bi se delalo in popravljajo, a videt ni bilo nikogar, niti enega samega delavca. Jebela!
Tako je današnji dan bil namenjem počivanju, lenarjenju na brisači in branju knjige v senci. In sanjarjenju…
Za jutrišnji dan smo si rezervirale jadranje na Whitsunday Islands – čudovite otoke, kjer bo možno celo kopanje v morju, prvo v letošnjem letu!:) Sicer smo od vodiča s Fraser Islanda slišale, da je teden pred našim jadranjem na tem območju veliki beli morski pes napadel plavalko in jo pošteno ranil, ampak nas to ni odvrnilo od načrtovanega. Ker resno, kakšna je verjetnost, da ravno mene oziroma eno od nas napade morski pes?!?! Sedele bomo na posebni ala katameran jadrnici, na voljo bo ˝all you can eat˝ jedače in pijače ter možnost snorklanja na začetku koralnega grebena!! Itak da gremo:)
Hostel, v katerem smo se tokrat znašle, se imenuje Beaches (http://www.beaches.com.au/Accommodation/Airlie-Beach). Hostel ima lasten bazen, ki pa je bil že poln ob prihodu. Po 5 urnem čakanju na prosto sobo (ki je seveda bila pred tem rezervirana), smo se le uspele nastaniti v 8-posteljni sobi. Po lenarjenju smo šle poskusit lokalno specialiteto fish &  chips, se malo sprehodile po Airlie Beach in na koncu pristale v hostlu, z mislimi na jutrišnje jadranje. 
 Airlie Beach
 V morju je prepovedano kopanje
 Glasen galeb
Zaprta Airlie Lagoon
 Pimp my ride
 Fish & Chips

Pohod na največji peščeni otok na svetu

7. marec. Smo na polovici našega potovanja in kar ne morem verjeti, kako je čas hitro minil. Današnji dan smo se odpravile na Fraser Island. Ta edinstven otok leži pred avstralsko vzhodno obalo Queenslanda in ima obliko ponošenega čevlja. Kot je že bilo rečeno, je znan po tem, da je bogat z raznovrstno bohotno vegetacijo, ki poganja, verjeli ali ne, samo iz peska. In to smo se odpravile preverit, ali res drži.
Na organizirano turo smo šle po obveznem jutranjem zajtrku ob 7.25h. Pred hostel nas je prišel iskat ogromen avtobus z enormnimi kolesi. Naš vodič je bil Murray in je domačin iz Fraser Islanda. Najprej nas je odpeljal do pristanišča, iz katerega na otok dnevno plove trajekt. Po 40 minutah vožnje smo prispeli na otok in se velikim avtobusom- terencem podali na pot. Sama vožnja je bila zanimiva, saj smo vozili po grbinastem terenu, poskakovali iz sedežev in na splošno doživljali vožnjo kot da smo na safariju. Na začetku smo imeli smolo z vremenom, takoj se je vsulo z neba in nas premočilo, ko smo se podali na prvo točko ogleda Wanggolba Creek- deževni gozd, kjer so včasih gozdarji opravljali svojo sečnjo in kjer je sveto mesto staroselk za opravljanje porodov.
Po kratkem nalivu je sledil izlet do jezera McKenzie, kjer je bilo omogočeno kopanje v kristalno čisti vodi. Prozorna in sladka voda jezera je iz čiste deževnice in kopanje v njej je bilo božansko. Manj božanske so bile izjave našega vodiča, ki nas je pred tem totalno prestrašil s svojimi krutimi izjavami:
- ˝Če greste pregloboko v Lake McKenzie, ni nikogar, ki bo skočil v vodo in vas reševal pred utopitvijo, zato vam jaz ne morem pomagat;
- privežite se v avtobusu, ker so velike kazni in ker se lahko zvijete vrat (kar se je baje res zgodilo), jaz vam pa ne morem pomagat, ker na otoku ni nobene bolnišnice;
- če vidite kačo, je zelo verjetno strupena, zato če vas ugrizne, vam jaz ne morem pomagat;
- ne sprehajate se sami po otoku. Če vidite dingota, ga ne hranite, ampak se mu vzvratno (brez da bi mu kazali hrbet) umaknite, ker na tak način dingoti najpogosteje napadejo človeka in takrat vam jaz ne morem pomagati;
- če greste v morje, vas bo zelo verjetno napadel morski pes ali vas pičila strupena meduza. Če vas piči meduza, boste tako dolgo trpeli, dokler ne padete v nezavest in šele takrat bomo poklical helikopter za vas, zato vam jaz ne morem pomagat!˝
Yeah baby, odlične komunikacijske veščine, ni kaj!
Po plavanju smo šli na kosilo, all you can eat bufet, nato pa je sledil drugi del ogleda, ki mi je bil zelo všeč. Z našim grande terencem smo se peljali vzdolž čudovite peščene plaže, vse do predela Eli Creek. Po čudovitem bistrem potoku smo se sprehodili kar peš, z zavihanimi hlačnicami in čevlji v rokah. In ponovno sem bila vsa premočena  Po našem mini sprehodu sem hitro tekla na WC, kjer pa me je skoraj zadela kap. Najprej vidim na stranišču, na školjki ogromnega pajka, kar je bilo zame itak totalen šok (imam fobijo pred pajki). Nazaj grede pa še eno neprijetno presenečenje – na poti se je pred menoj znašel dingo! Ustavila sem se in nekaj časa sva se gledala iz oči v oči. Kot dva kavboja na divjem zahodu, s tem da sem bila jaz zaradi vsega negativnega pumpanja iz strani vodiča bolj prestrašena kot dingo. Za menoj je prišlo še nekaj sopotnikov, in vsi smo trdo obstali na mestu. Dingo se je začel obirati, ni vedel ali naj gre naprej, zato se je počasi umaknil s poti, tako da smo se lahko vrnili nazaj do avtobusa.
Pot po peščeni cesti smo nadaljevali do nasedle ladje Maheno (http://en.wikipedia.org/wiki/Maheno_(ship)), se iz varne razdalje fotografirali ob njej (približevanje do 3 metrov je prepovedano in prinaša visoke kazni za neposlušne), potem pa nadaljevali turo do zadnje točke ogleda – peščenih stolpičev oziroma pinacles.
Počasi smo se vrnili do trajekta, nato pa na celino in nazaj do hostla. Zvečer smo potovale naprej, tokrat z avtobusno linijo Greyhound (http://www.greyhound.com.au/). Čeprav smo rezervirale sedeže in jih tudi plačale, smo (na srečo) ugotovile, da je nujno potrebna potrditev rezervacije, vsaj en dan prej. Čakalo nas je 12 ur vožnje do naslednje lokacije Airlie Beach. Oborožila sem se z toplimi oblačili, ker v Queenslandu obožujejo klimo in sem pričakovala, da bo zelo mrzlo na nočnem avtobusu. Celo noč nisem spala nič v hostlu, ker je klima tako močno pihala, da sem bila vsa prezebla. In spala sem v trenirki! V Queenslandu, kjer je subtropsko podnebje! Neverjetno!

Pot na Fraser Island se začne na pomolu
 Edini trajekt, ki povezuje celino z Fraser Islandom
 Prihod na otok - pesek iz katera poganja vegetacija Fraser Islanda
Pot v notranjost otoka
 Zanimivo rastje
Lake McKenzie
 Vse naokrog opozorilni znaki za dingote
 Pazi se dingota
 Dingo samotar na prostrani plaži Fraser Islanda
 S tem (ne)prijateljem pa sma si stopila navzkriž
 Eli Creek
 V Eli Creeku smo se sprehodili kar po vodi
 Peščena plaža Fraser Islanda je tudi avtocesta
 Bučno morje skriva velike nevarnosti
 Nasedla ladja Maheno
 Maheno ladja iz druge strani
 Opozorilni zrak na ladji
 Pinacles

Pred izletom na Fraser Island

Naslednje besede, ki opisujejo naravni tok formacije otoka in njegovo zgodovino, so vzete iz knjige Vsa čuda sveta – Vodnik po naravnih lepotah sveta:

Na obalah 124 kilometrov dolgega otoka so zalivi in sipine zlatega peska in ponekod rumene, rdeče in rjave peščene stene, v katerih so naravne sile izrezale igle in stolpiče.
Fraser Island se je začel oblikovati pred milijoni let, ko sta veter in dež drobila kopenske gore na jugu. Droben pesek je odnašalo v ocean, tu pa so ga tokovi odnašali proti severu in tam odlagali na dno. Ko se je nato v ledeni dobi morje znižalo, se je umaknilo iznad nakopičenega peska, tega pa je začel veter nasipavati v mogočne sipine. Med ponovnim dviganjem morske gladine so tokovi nanašali še več peska. Po koncu ledene dobe so ptiči in veter prinašali na goli pesek trose in semena in vzklile so prve rastline. Iz trohnečih rastlin je nastajala plast humusa, v katero so se lahko zakoreninjale večje rastline in utrjevale sipine.
Zdaj obilne padavine – več kot 1500 milimetrov na leto – spodbujajo življenjski krog rasti in odmiranja na pesku. Na otoku rastejo kot puščica ravni satenovci, ki jih je najti le na nekaj mestih na svetu; njihova debla so v 20. letih 20. stoletja uporabili pri začrtanju poteka Sueškega prekopa. Na grmičastih resavah prevladujejo velikolistni evkalipti, ki imajo na skorji čačkam podobne sledove vrtajočih žuželk.
Otok je dobil ime po ženski, ki je nanj opozorila svet. Leta 1836 se je skupina evropskih brodolomcev prebila z enim od ladijskih rešilnih čolnov na obalo. V njej sta bila tudi ladijski kapitan in njegova žena Eliza Fraser, toda dotlej, ko so prispeli reševalci, je bilo nekaj brodolomcev, med njimi tudi kapitan, že mrtvih. Gospa Fraser je izjavila, da so njenega moža umorili otoški Domorodci iz plemena Butchulla. London je osupljala s čedalje bolj pošastnimi zgodbami o bivanju na otoku in jih pripovedovala občinstvu – za šest penijev v šotoru v Hyde Parku. Navajala je, kako so vanjo zabadali kopja in jo mučili in kako so ladijskega časnika živega pekli na šibkem ognju. Po njenih zgodbah o doživetjih na otok u so posneli film in napisali nekaj knjig, med njimi je bila tudi povest Šop listov Patricka Whita. Kmalu nato je Fraser Island zaslovel kot vir čudovitega mehkega lesa. Prišli so sekači in žagarji, postavili žage in zgradili proge za prevoz debel. Domorodci so začeli trpeti zaradi evropskih bolezni, posledic kajenja opija, alkoholizma in podhranjenosti, ker so goloseki uničevali njihove naravne vire hrane.  Leta 1904 so maloštevilne preživele Butchulle presenetili na kopno.
Po otoških gozdovih in grmiščih je več kot 40 jezer. Čeprav je otok zgrajen iz peska, voda nikakor ne ponika v brezdanje globine. Zaradi vpliva deževnice in humusa so rudnine zlepile spodnje plasti peska v neprepustno kotanjo, ki zbira obilne otoške padavine. Tu in tam sega površje otoka pod gladino podtalnice in zato so nastala kristalno čista jezera, kakršno je Wabbyjevo. V vseh jezerih je le malo hranljivih snovi in malo rib. V jezerih in vodotokih se napajajo številne živali, med njimi tudi divji konji (brumby), potomci drvarskih vprežnih in konjeniških jezdnih živali, ki so jih nekoč gojili na otoku. Zaradi množice raznovrstnih in prepletenih življenskih prostorov je Fraser Island raj za opazovalce ptic, saj tu živijo zelo različne vrste, ob pelikanih in ribjih orlih tudi vodomci in loriji.
Otok je občutljivo okolje, saj ga ogrožajo naravne sile in človek. Prek otoka se zaganjajo peščeni meteži ter tu in tam zasujejo drevesa, grmovje in cvetlice. Že majhna količina mila ali pomivalnega sredstva, ki ga zanese v jezero turist, lahko onesnaži vodo in povzroči, da se razbohotijo alge in škodujejo ribam, pticam in plazilcem. Okoljevarstveniki so zaskrbljeni, ker lahko pridobitna sečnja nepopravljivo spremeni gozdove, ki utrjujejo otok.

Na poti v Hervey Bay

6. marec. Zjutraj ob 8h smo se poslovile od Sydneyja in se napotile proti naši naslednji destinaciji – Hervey Bay. Shutle bus nas je pripeljal do letališča. Po standardnem pohajkovanju po terminalu in obveznem ogledovanju trgovin in knjigarn je končno sledil enourni let z družbo Virgin Blue. Ne vem zakaj, a ta mini letala so mi po izkušnji z letali Emirates ful švohna in let z njimi mi nikoli ni prijeten…
Kakorkoli, po eni uri smo prispele na cilj in se s shutle busom odpeljale do hostla Next Backpackers (http://www.nextbackpackers.com.au/). Tokrat smo dobile za prevoz celo skupinski popust – namesto da bi vsaka plačala 12 AUD, smo dale skupaj 25 AUD. Hostel je bil lepo urejen, dodelili so nam 10-posteljno sobo, a smo v sobi bile čisto same. Odločile smo se, da bomo ostale samo eno noč (cena nočitve je stala 24,30 AUD).
Mestece Hervey Bay roko na srce ni nič posebnega. Nahaja se v zvezni državi Queensland in je najbolj znano po tem, da je začetna točka za vse turiste, ki bi si želeli ogledati Fraser Island ali kite grbavce. Za slednje smo bile žal prepozne (videt jih je mogoče od julija do novembra), zato smo se odločile, da bomo naslednji dan potovale na Fraser Island. Zunaj je še vedno lilo kot iz škafa, zato smo preostanek dneva bolj ali manj lenarile. Najprej smo se sprehodile po mestu in ugotovile, da je sicer moderno a zelo zdolgočaseno. Vreme zunaj je bilo kljub dežju zelo toplo, saj smo na območju kjer prevladuje subtropsko podnebje. Po kosilu in postanku ob peščeni plaži, smo se vrnile v hostel in večino dneva izkoristile za branje knjig in surfanje po internetu. 

 Pogled na mesto Sydney iz letala

powered by Blogger | WordPress by Newwpthemes