Neduška bloga: Nacionalni park Mount Field in tasmanski vragi

Nacionalni park Mount Field in tasmanski vragi

02:56

Neduska

2. marec. Tretji dan Tasmanije je bil ponovno namenjen spoznavanju čudovite tasmanske narave. Tura se je pričela ob 8h zjutraj in naš tokratni vodič je bil Jeremy. V mini busu se je znašla res pisana druščina. Štirje Tajvanci, dva Američana, Srb in pa Slovenka iz Laškega. Hitro smo se spoprijateljili, zaradi česar je bila tura še toliko bolj nepozabna:)

Ogled smo začeli v mestu New Norfolk. V mesto so prvi angleški priseljenci pošiljali duševno prizadete in tako je hitro postal znan kot velik azil za neprilagojene. Jeremy se je pošalil, da še danes v New Norfolku živi veliko čudakov, ki se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom in gojenjem hmelja. Sicer mestece ni bilo nič posebnega, bolj zaspano in definitivno brez norcev, ki bi skakali naokrog in prežali na uboge turiste:)

Naša pot je sledila reki Derwent (polni čudovitih črnih labodov) h končni destinaciji dneva– nacionalnem parku Mt. Field. V parku evkaliptusovih dreves smo se najprej sprehodili do dveh tasmanskih znamenitosti, slapov Russell Falls in Horseshoe Falls. Med potjo do slapov smo kaj hitro naleteli na prve gozdne prebivalce – valabije, manjše sorodnike kengurujev. Po krajšem ogledu nas je pot vodila naprej do jezera Lake Dobson. Sprehodili smo se okrog jezera in si ogledali tipično vegetacijo, nato pa imeli krajši postanek za malico. Pokrajina je bila res divja, bili smo celo na točki, kjer je bilo nenormalno mrzlo in kjer si lahko videl nizko, šotasto rastje, obdano z meglico, podobno našim Lovrenškim jezerom. Moorland Mosaic – že zvenelo je kot kak zlovešč kraj iz Gospodarja prstanov in občutek je bil temu primeren.

Po malici smo se zapeljali do nove točke ture, sprehod med visokimi drevesi (Tall Trees Walk). Drevesa so bila resnično izjemna in zraven njih si se počutil kot majhen palček. Za tem je sledil najbolj zabaven del dnevne ture – obisk zavetišča ˝Something Wild˝, rezervat za osirotele živalce. Tukaj smo si lahko ogledali še eno tasmansko znamenitost- prisrčne tasmanske vrage. Pa tudi druge simpatične živalce so nas pričakale – kenguruji, valabiji, vombati, oposumi, celo koale smo lahko božale, kar je bilo nasploh čudovito.

Dnevno turo smo zaključili z vzponom na vrh gore Mt. Wellington, vzpetino, ki varuje Hobart in z vrha katerega se odpre lep razgled po okolici mesta. Gora je visoka 1270 metrov, kar je za naše razmere en malo večji hrib, na vrhu katerega te pričakajo neverjetno močni vetrovi, katerim težko kljubuješ. Kljub mrzlemu vetru se je tura končala na najboljši možen način – s pogledom na Hobart, katerega bomo naslednji dan na žalost zapustile.