Neduška bloga: november 2010

Sydney

01:41

Neduska

4. marec. Dan namenjen ogledu Sydneyja, česar sem se že pošteno veselila.

Po dokaj zgodnjem zajtrku smo se znašle na mestnih ulicah in z Lonely Planetom pod roko začele odkrivati mesto. S hostlom smo imele res neverjetno srečo. Lokacija je bila fenomenalna, samo nekaj minut stran od mestnega botaničnega vrta in od tam samo korak do Sydneyjske opere! Odlično.

Pot smo začele z ogledom spomenika vojakom Avstralije, Anzac Memorial. Od tukaj nas je pot vodila naprej mimo St. Mary´s katedrale do prečudovitega kraljevskega botaničnega vrta (Royal Botanic Gardens). V njem smo se ustavile za kakšno uro, se sprehodile med bujnim rastlinjem in naletele na dokaj nenavaden prizor – kakaduje. To kar so golobi pri nas, so očitno v Sydneyju simpatični kakaduji, saj jih je bilo res veliko. In zatem je sledilo še eno presenečenje- med hojo smo iz različnih koncev slišale zelo čudne živalske glasove. Ko sem pogledala gor, me je skoraj kap od šoka. Nad mano je bila velika drevesna krošnja in v tej nepregledno število velikih netopirjev! Naši netopirčki so nič proti tem mrcinam. Iz krošenj so viseli kot kakšni obešeni žaklji, česar podobnega do zdaj nisem videla še nikjer. Kaj hitro smo ugotovile da gre za vrsto sadnih netopirjev imenovano ˝leteče lisice˝ (flying foxes: http://www.rbgsyd.nsw.gov.au/welcome_to_bgt/royal_botanic_gardens/garden_features/wildlife/flying-foxes). Ne glede na to, da je bilo zanimivo opazovati ta nenavaden prizor, me je ob tem obdajal neugoden občutek, kako neprijetno bi bilo, če bi se te žvali zapodile v moje lase.

Če v botaničnem vrtu pozorno slediš napisom, te bodo ti vodili na konec vrta in do slavne Sydneyjske opere. Nisem si predstavljala, da bo opera tako blizu hostla. Kaj kmalu sem se znašla pred njo in vsa presrečna začela obvezen photoshooting, z vseh možnih zornih kotov. Po fotkanju smo se odločile, da se povzpnemo na še eno Sydneyjsko znamenitost – Sydney Harbour Bridge, s katerega je viden čudovit razgled na Sydneyjski zaliv in znamenito opero.

Po prvem delu ogleda smo si vzele kratek postanek za malico in jo pojedle kar na travi botaničnega vrta, kar je bilo presenetljivo dovoljeno. To je samo še dodatno potrdilo, da so Avstralci res simpatičen narod. Vse naokrog si namreč lahko videl napise oziroma t.i. visitor code: Please walk on the grass! We also invite you to smell the roses, hug the trees, talk to the birds and picnic on the lawns. Mislim če to ni simpatično!:)

Drugi del ogleda smo si rezervirale za obisk slavnega Sydneyjskega akvarija. Popoldan smo preživele v odkrivanju bujnega avstralskega podvodnega sveta in si čudile živalim, ki jih je mogoče videt samo na tej strani sveta. Meni osebno so bili najljubši morski konjički in morska krava, izjemno zanimiv je bil tudi del z morskimi psi in koralnim grebenom, katerega bomo čez nekaj dni videle tudi v živo:)

Sledijo fotke:

Anzac Memorial

Notranjost spomenika

St. Mary´s katedrala

Archibald Fountain (Hyde Park)

Sprehajalna pot ki vodi do botaničnega vrta

Znotraj botaničnega vrta

Pijano drevo:)

Običajen pojav v botaničnem vrtu - kakadu

Opozorilna tabla za leteče lisice

Viseči žaklji - netopirji

Viseče leteče lisice med počivanjem

Pogled na Sydneyjsko opero in Harbour Bridge

Sydneyjski nebotičniki

Sydney Harbour Bridge

Na mostu

Posted in

Hobart

13:26

Neduska

3. marec. Zadnji dan na Tasmaniji. Dan rezerviran za ogled drugega najstarejšega tasmanskega mesta Hobart.

Ker nismo imele nobene planirane ture, smo si privoščile malo daljši spanec. Budnica je bila ob 8.30. (končno sem se malo naspala), sledil je zajtrk, pakiranje in sprehod do mesta. Ob sebi smo imele zvestega spremljevalca Lonely Planet, s katerim smo si pomagale pri odkrivanju mesta. Prosto po Prešernu smo osvajale ozke uličice in si ogledovale mestno pristanišče. Glavne znamenitosti mesta, ki smo jih na poti videle, so bile Franklin Square, Victoria Dock, Elizabet St. Pier, Parliament House ter svetovno znana tržnica Salamanca Place (kjer je vsako soboto živahna tržnica) in čudoviti zgodovinski del mesta Battery Point. Hobart premore tudi najstarejšo pivovarno v Avstraliji, imenovano Cascade, za katero pa žal nismo imele časa.

Mesto je ob jutrih praktično prazno, redko vidiš pohajkovati ljudi, le tu pa tam kakšnega učenca v obvezni šolski uniformi. Šele z opoldansko uro se na ulice zgrnejo prebivalci, v iskanju dnevne malice. In takrat simpatično mesto, sicer nekoliko dolgočasno, pokaže svoje prave barve.

Manjkalo je le še poskušanje lokalnega piva Cascade. Prava znanost je bilo najti trgovino, kjer prodajajo pivo. Tasmanija je namreč edina avstralska zvezna država, kjer je mogoče kupiti pivo samo v t.i. bottle shope-ih in te trgovine so bile izjemno dobro skrite. Ko smo se po pol urnem iskanju le dokopale do piva, je sledil nov izziv iskanja primernega prostora, da bi ga popile. Kočno smo naletele na park, kjer je bilo dovoljeno pitje alkohola in ga z velikim užitkom spile na dušek.

Zatem smo se vrnile v hostel, malicale in se počasi odpravile na letališče za našo naslednjo destinacijo – Sydney. Tokratno letalo je bilo manjše skropucalo kot tisto s katerim smo priletele, česar sem bila izjemno vesela. V Sydneyu smo pristale ob 19h in zamudile možnost brezplačnega prevoza do hostla. Ni nam preostalo drugega, kot da se vkrcamo na vlak (15 AUS) in poiščemo hostel. Ker smo bile že zelo utrujene, smo imele težave z iskanjem in orientacijo, zato so nam priskočili na pomoč prijazni domačini. S pravilnimi napotki smo na koncu le prispele do cilja - West End Backpackers (http://www.westendbackpackers.com/index.php?topic_id=235&PHPSESSID=443b15d9d22f8ffd0b13fcee6102df6f). Ob prihodu je sledilo novo presenečenje. Rezervirale smo sobo za 6 oseb, dodelili so nam pa 4-posteljno sobo, z lastnih tušem in WC-jem. Odlično!!! In ob jutrih smo dobile zastonj zajtrk! Popoln luksuz:)

Nekaj utrinkov iz Hobarta:

Pristanišče

Abel Tasman - odkritelj Tasmanije

Franklin Square

Trg Salamanca

Park ob parlamentu kjer je sledila degustacija piva

Napis

Lokalno pivo v vrečki

Tasmanski smisel za humor

Posted in

Tasmanski vrag

01:42

Neduska

Največji mesojedi vrečar in endemit avstralskega živalskega sveta. Vrage, ki dosežejo veliko majhnega psa, danes najdemo samo še na Tasmaniji. Znani so po značilni črni barvi (z belo liso na prsih), po čokati postavi in ostrih zobeh, predvsem pa po oglašanju, podobnem renčanju in vreščanju (zaradi katerega so dobili tudi ime). Glasni so predvsem ko se borijo za hrano, takrat postanejo izjemno agresivni do tekmecev. Najraje imajo mrhovino in njihove močne čeljusti jim pri tem pomagajo zdrobiti kosti, da lahko pogoltnejo kar celo okostje, meso in krzno.

Na kopenski Avstraliji so izumrli pred približno 600 leti v glavnem zaradi dingotov, ki so jih napadali. Na Tasmaniji ni teh psov ni, kljub temu pa so tasmanski vragi ogroženi. V prvi vrsti jih ogroža človek z lovom in z avtomobilskim prometom.

V zadnjem času ga ogroža še epidemija nalezljivega raka, prisotna v divjini, katera je pomorila že veliko število vragov. Rak obraza se pri teh živalih prvič pojavil leta 1996, od takrat pa je njihovo število strmo padlo in jih tako danes v divjini živi kar 70 odstotkov manj kot pred 13 leti. Prenaša se z ugrizom po obrazu, kar je del njihovega paritvenega obreda ali med bojem za hrano. Ugriz povzroči obrazni tumor, ki preprečuje vragom da bi se prehranjevali, zaradi česar ubožci stradajo. Znanstveniki iščejo rešitev, kako zavarovati tasmanske vrage pred to kruto boleznijo, vendar žal zaenkrat še neuspešno. Bojda jim je pomoč pri raziskovanju ponudila tudi družba Warner Bros, ki je ustvarila legendarni risani lik Taz (onga zmešančka ki se v risankah vrti kot tornado). Hec na stran, situacija je nedvomno resna, saj tem srčkanim živalcam zelo verjetno grozi izumrtje:(

Več o tasmanskih vragih: http://en.wikipedia.org/wiki/Tasmanian_Devil

Tasmanci iščejo rešitev kako obvarovati tasmanske vrageT

Tipični avstralski cestni znak

Tasmanski vragci v zavetišču

Vragec od blizu

Vragca

Posted in

Nacionalni park Mount Field in tasmanski vragi

02:56

Neduska

2. marec. Tretji dan Tasmanije je bil ponovno namenjen spoznavanju čudovite tasmanske narave. Tura se je pričela ob 8h zjutraj in naš tokratni vodič je bil Jeremy. V mini busu se je znašla res pisana druščina. Štirje Tajvanci, dva Američana, Srb in pa Slovenka iz Laškega. Hitro smo se spoprijateljili, zaradi česar je bila tura še toliko bolj nepozabna:)

Ogled smo začeli v mestu New Norfolk. V mesto so prvi angleški priseljenci pošiljali duševno prizadete in tako je hitro postal znan kot velik azil za neprilagojene. Jeremy se je pošalil, da še danes v New Norfolku živi veliko čudakov, ki se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom in gojenjem hmelja. Sicer mestece ni bilo nič posebnega, bolj zaspano in definitivno brez norcev, ki bi skakali naokrog in prežali na uboge turiste:)

Naša pot je sledila reki Derwent (polni čudovitih črnih labodov) h končni destinaciji dneva– nacionalnem parku Mt. Field. V parku evkaliptusovih dreves smo se najprej sprehodili do dveh tasmanskih znamenitosti, slapov Russell Falls in Horseshoe Falls. Med potjo do slapov smo kaj hitro naleteli na prve gozdne prebivalce – valabije, manjše sorodnike kengurujev. Po krajšem ogledu nas je pot vodila naprej do jezera Lake Dobson. Sprehodili smo se okrog jezera in si ogledali tipično vegetacijo, nato pa imeli krajši postanek za malico. Pokrajina je bila res divja, bili smo celo na točki, kjer je bilo nenormalno mrzlo in kjer si lahko videl nizko, šotasto rastje, obdano z meglico, podobno našim Lovrenškim jezerom. Moorland Mosaic – že zvenelo je kot kak zlovešč kraj iz Gospodarja prstanov in občutek je bil temu primeren.

Po malici smo se zapeljali do nove točke ture, sprehod med visokimi drevesi (Tall Trees Walk). Drevesa so bila resnično izjemna in zraven njih si se počutil kot majhen palček. Za tem je sledil najbolj zabaven del dnevne ture – obisk zavetišča ˝Something Wild˝, rezervat za osirotele živalce. Tukaj smo si lahko ogledali še eno tasmansko znamenitost- prisrčne tasmanske vrage. Pa tudi druge simpatične živalce so nas pričakale – kenguruji, valabiji, vombati, oposumi, celo koale smo lahko božale, kar je bilo nasploh čudovito.

Dnevno turo smo zaključili z vzponom na vrh gore Mt. Wellington, vzpetino, ki varuje Hobart in z vrha katerega se odpre lep razgled po okolici mesta. Gora je visoka 1270 metrov, kar je za naše razmere en malo večji hrib, na vrhu katerega te pričakajo neverjetno močni vetrovi, katerim težko kljubuješ. Kljub mrzlemu vetru se je tura končala na najboljši možen način – s pogledom na Hobart, katerega bomo naslednji dan na žalost zapustile.