06:45
Neduska
Naslednje besede, ki opisujejo naravni tok formacije otoka in njegovo zgodovino, so vzete iz knjige Vsa čuda sveta – Vodnik po naravnih lepotah sveta:
Na obalah 124 kilometrov dolgega otoka so zalivi in sipine zlatega peska in ponekod rumene, rdeče in rjave peščene stene, v katerih so naravne sile izrezale igle in stolpiče.
Fraser Island se je začel oblikovati pred milijoni let, ko sta veter in dež drobila kopenske gore na jugu. Droben pesek je odnašalo v ocean, tu pa so ga tokovi odnašali proti severu in tam odlagali na dno. Ko se je nato v ledeni dobi morje znižalo, se je umaknilo iznad nakopičenega peska, tega pa je začel veter nasipavati v mogočne sipine. Med ponovnim dviganjem morske gladine so tokovi nanašali še več peska. Po koncu ledene dobe so ptiči in veter prinašali na goli pesek trose in semena in vzklile so prve rastline. Iz trohnečih rastlin je nastajala plast humusa, v katero so se lahko zakoreninjale večje rastline in utrjevale sipine.
Zdaj obilne padavine – več kot 1500 milimetrov na leto – spodbujajo življenjski krog rasti in odmiranja na pesku. Na otoku rastejo kot puščica ravni satenovci, ki jih je najti le na nekaj mestih na svetu; njihova debla so v 20. letih 20. stoletja uporabili pri začrtanju poteka Sueškega prekopa. Na grmičastih resavah prevladujejo velikolistni evkalipti, ki imajo na skorji čačkam podobne sledove vrtajočih žuželk.
Otok je dobil ime po ženski, ki je nanj opozorila svet. Leta 1836 se je skupina evropskih brodolomcev prebila z enim od ladijskih rešilnih čolnov na obalo. V njej sta bila tudi ladijski kapitan in njegova žena Eliza Fraser, toda dotlej, ko so prispeli reševalci, je bilo nekaj brodolomcev, med njimi tudi kapitan, že mrtvih. Gospa Fraser je izjavila, da so njenega moža umorili otoški Domorodci iz plemena Butchulla. London je osupljala s čedalje bolj pošastnimi zgodbami o bivanju na otoku in jih pripovedovala občinstvu – za šest penijev v šotoru v Hyde Parku. Navajala je, kako so vanjo zabadali kopja in jo mučili in kako so ladijskega časnika živega pekli na šibkem ognju. Po njenih zgodbah o doživetjih na otok u so posneli film in napisali nekaj knjig, med njimi je bila tudi povest Šop listov Patricka Whita. Kmalu nato je Fraser Island zaslovel kot vir čudovitega mehkega lesa. Prišli so sekači in žagarji, postavili žage in zgradili proge za prevoz debel. Domorodci so začeli trpeti zaradi evropskih bolezni, posledic kajenja opija, alkoholizma in podhranjenosti, ker so goloseki uničevali njihove naravne vire hrane. Leta 1904 so maloštevilne preživele Butchulle presenetili na kopno.
Po otoških gozdovih in grmiščih je več kot 40 jezer. Čeprav je otok zgrajen iz peska, voda nikakor ne ponika v brezdanje globine. Zaradi vpliva deževnice in humusa so rudnine zlepile spodnje plasti peska v neprepustno kotanjo, ki zbira obilne otoške padavine. Tu in tam sega površje otoka pod gladino podtalnice in zato so nastala kristalno čista jezera, kakršno je Wabbyjevo. V vseh jezerih je le malo hranljivih snovi in malo rib. V jezerih in vodotokih se napajajo številne živali, med njimi tudi divji konji (brumby), potomci drvarskih vprežnih in konjeniških jezdnih živali, ki so jih nekoč gojili na otoku. Zaradi množice raznovrstnih in prepletenih življenskih prostorov je Fraser Island raj za opazovalce ptic, saj tu živijo zelo različne vrste, ob pelikanih in ribjih orlih tudi vodomci in loriji.
Otok je občutljivo okolje, saj ga ogrožajo naravne sile in človek. Prek otoka se zaganjajo peščeni meteži ter tu in tam zasujejo drevesa, grmovje in cvetlice. Že majhna količina mila ali pomivalnega sredstva, ki ga zanese v jezero turist, lahko onesnaži vodo in povzroči, da se razbohotijo alge in škodujejo ribam, pticam in plazilcem. Okoljevarstveniki so zaskrbljeni, ker lahko pridobitna sečnja nepopravljivo spremeni gozdove, ki utrjujejo otok.
Posted in 
No Response to "Pred izletom na Fraser Island"
Objavite komentar